PODPRITE NAS

OSNOVNA BIOLOGIJA VELIKE PLISKAVKE

Velika pliskavka (Tursiops truncatus) je ena izmed najbolj prepoznavnih vrst morskih sesalcev na svetu, saj jih lahko najdemo v vseh morjih in oceanih zmernih in tropskih predelov, zaradi česar ji lahko rečemo tudi kozmopolit.

1. Telesna zgradba

Vse vrste delfinov so na življenje v morju prilagojene tako, da imajo prav posebne telesne značilnosti. V primerjavi s kopenskimi živalskimi vrstami delfini nimajo dlak, njihova koža je popolnoma gladka, kar jim omogoča drsenje v vodi in s tem tudi hitrejše premikanje. Parni prsni plavuti na vsaki strani telesa sta se razvili iz sprednjih okončin prednikov in jih uporabljajo kot krmilo. Na hrbtu imajo delfini hrbtno plavut, na zadnjem delu telesa pa močno repno plavut, ki se sicer ni razvila iz zadnjih okončin prednikov, ampak se je razvila neodvisno in v njej ni kosti. Močna repna plavut delfinom omogoča zelo hitro plavanje. Dosežejo lahko hitrost do 40 kilometrov na uro. Hrbtna plavut delfinom omogoča stabilizacijo in pomaga uravnavati telesno temperaturo. Barva velike pliskavke se lahko razlikuje med posameznimi osebki, kljub temu ima večina temno siv hrbet, ki prehaja v svetlo siv trebuh. Velikost velike pliskavke se lahko spreminjajo glede na območje pojavljanja. Na primer, velike pliskavke iz zmernega podnebja so večje, saj lahko dosežejo dolžino do 4 metrov, medtem ko so pliskavke iz tropskih območij manjše in dosežejo dolžino le do 2 metrov. V Jadranskem morju lahko doseže velikost do približno 3 m.
Tudi dihalni sistem se je pri delfinih popolnoma prilagodil na življenje v vodi, nosne odprtine imajo namreč delfini na vrhu glave, kar jim omogoča hiter vdih in izdih, kadar priplavajo na površje. Delfini namreč ne dihajo z usti, kot to počnejo ljudje. 
Delfini imajo od 76 do 104 stožičasto oblikovane, ostre zobe, ki skozi življenje delfina neprestano rastejo in se ne menjujejo. Ker delfini ne morejo žvečiti, njihov želodec proizvaja posebne encime, ki jim pomagajo bolj učinkovito prebaviti hrano. Med lovom plena lahko delfini pogoltnejo nekaj slane vode, vendar se odvečna sol izloči skozi urin. Večino vode, ki jo sicer potrebujejo za svoje preživetje pridobijo iz hrane. 
Poimenovana po sadju, pa vendarle ni sadje – melona, je maščobni organ, ki ga imajo delfini na vrhu glave. Naloga melone je, da zvoke, ki jih delfini oddajajo ojača in s tem igra ključno vlogo pri eholokaciji, načinu lova plena z uporabo zvoka.

2. Razlike med spoloma

Spola velikih pliskavk ne moremo določiti po njihovem zunanjem videzu, saj sta samec in samica videti popolnoma enako. Najbolj zanesljiv določevalni znak pri določanju spola so vidni na trebuhu živali in jih lahko opazimo, kadar delfin iz vode skoči s trebuhom navzgor. Samičke imajo opazno eno zarezo, v kateri se nahajata spolna odprtina in anus, na vsaki strani zareze pa lahko opazimo odprtine za seske. Trebuh samice zato izgleda kot, da ima narisan simbol za deljenje (÷). Pri samcih lahko opazimo dve ločeni zarezi in sicer v eni je spolna odprtina, v drugi pa anus. Trebuh samcev zato izgleda kot, da ima simbol za klicaj (!).

3. Razmnoževanje

Velike pliskavke lahko živijo tudi preko 60 let. Samice dosežejo spolno zrelost med 5. in 13. letom, samci pa med 9. in 14. letom starosti. Uspešno razmnoževanje poteka vsaj do 40. leta starosti pri samcih in do 48. leta pri samicah. Brejost traja 12 mesecev. Samica vedno skoti le enega mladiča. V prvih mesecih se mladič uči plavati, sporazumevati, paziti na nevarnosti in loviti hrano. Po skotitvi  najmanj pol leta uživa izključno materino mleko, ki je gosto in bogato z maščobami. Po približno letu in pol pa popolnoma preide na ulovljeno hrano. Mladič z mamo ostane v povprečju tri ali štiri leta, lahko tudi več. Mati mladiča praviloma odstavi, ko je že sposoben skrbeti sam zase ali ko skoti novega mladiča.

4. Navade, vedenje in življenje velike pliskavke

Hrana velike pliskavke v glavnem vključuje raznolike vrste rib in glavonožcev (sipe, lignji, hobotnice). Kljub temu velike pliskavke štejemo med generaliste, to so vrste plenilcev, ki plenijo veliko število različnih vrst plena, kar jim omogoča dobro prilagojenost in s tem zavzemanje zelo raznolikih morskih življenjskih okolij – od plitvih obalnih regij do globokih oceanskih jarkov.
Kot plenilci, delfini v ekosistemih narekujejo številčnost populacije svojega plena in s tem vplivajo na celotno prehranjevalno verigo. Prispevajo tudi k ravnotežju med plenom in plenilci, saj v sodelovanju z drugimi plenilci zagotavljajo enakomerno porazdelitev plenjenja med različnimi vrstami.
Velike pliskavke so socialna in zelo inteligentna bitja. Živijo v skupinah imenovanih jate, ki imajo lahko le nekaj posameznih osebkov do zelo velikega števila članov. V nasprotju z življenjem ork, ki živijo v zelo tesnih in družinsko povezanih skupinah, velike pliskavke tvorijo svoje skupine neodvisno od družinskih vezi. Znotraj skupin fizični stik predstavlja zelo pomemben del odnosov med delfini, ki se lahko med seboj igrajo ali pa so celo agresivni. Znani so tudi po svoji igri z različnimi predmeti.

Raziskuj, naredi, razmisli

Simulacija eholokacije »Ri-ba«. 
  1. S sošolci ali prijatelji se postavite v krog in primite za roke. Sklenjen krog predstavlja varno okolje za igro, poimenujete ga lahko »morje«. 
  2. Določite osebo, ki bo predstavljala delfina in osebo, ki bo predstavljala njegov plen (ribo). Postavite ju v sredino kroga in jim z rutico zavežite oči. 
  3. Naloga delfina je, da s pomočjo zvoka locira ribo. To stori tako, da zakliče »Ri«.
  4. Oseba, ki predstavlja ribo, se na klic odzove z »Ba«. 
  5. Oseba, ki predstavlja delfina nato s klici in prejetimi odzivi poskusi ujeti ribo znotraj kroga. Spreminja lahko glasnost in hitrost oddajanja zvoka. 
  6. Igra traja dokler delfin ne ujame ribe.
Z igro lahko prikažete tudi vpliv podvodnega hrupa na delfine. 
  1. Igro izpeljete kot je opisano zgoraj, le da v drugem delu igre osebe, ki predstavljajo morje pričnejo glasno klepetati. 
  2. Delfin in riba nadaljujeta s svojo nalogo. 
  3. Razmislite, ali je bil delfin pri lovu enako uspešen, kadar je bil prisoten hrup?

Viri in literatura