DELFINI IN ZVOK
Vsi morski sesalci proizvajajo zvoke za komunikacijo s pripadniki iste vrste. Pri zobatih kitih (Odontoceti) pa so ti zvoki namenjeni tudi eholokaciji, s katero pridobijo informacije o svojem okolju. Vsaka vrsta morskih sesalcev ima svoj edinstven repertoar zvokov z različnimi akustičnimi lastnostmi in značilnostmi ter fiziološkimi razlikami v načinu nastajanja zvoka. V nadaljevanju se bomo osredotočili na nastanek zvoka pri veliki pliskavki (Tursiops truncatus), najpogostejši vrsti morskih sesalcev v severnem Jadranu.
Kako delfini proizvajajo zvoke
Delfini proizvajajo zvoke s pomočjo dveh parov foničnih ustnic, ki delujejo podobno kot človeške glasilke. Zrak iz pljuč potisnejo v zračne prostore proti dihalni odprtini. Pritisk zraka povzroči vibracije foničnih ustnic, s krčenjem mišic v njihovi bližini pa nastajajo različni zvoki. Vsak par foničnih ustnic deluje neodvisno od drugega, zato lahko delfini hkrati proizvajajo zvoke za komunikacijo in orientacijo.
Slika: lobanja in deli »akustičnega sistema«
Vsak zvok pripoveduje svojo zgodbo
Tako kot ptice, ljudje in drugi sesalci se tudi delfini skozi življenje učijo proizvajati različne zvoke, s katerimi komunicirajo. Ti so sestavljeni iz različnih kombinacij klikov in žvižgov.
Zvoki igrajo pomembno vlogo pri medsebojnem prepoznavanju, vzdrževanju odnosov in koordinaciji znotraj socialnih skupin. V prvih mesecih življenja vsak delfin razvije svoj edinstven podpisni žvižg. Ta služi za identifikacijo v okolici in je zato pomemben tudi za raziskovalce. Podpisni žvižg se skozi življenje delfina le malo spremeni. Delfini prepoznavajo različne podpisne žvižge in zelo hitro ugotovijo, komu pripadajo.
Eholokacija
Eholokacija ali biosonar je prilagoditev številnih živali, ki za zaznavanje okolja uporabljajo zvok in sluh. Temelji na oddajanju zvokov in sprejemanju odboja. Kratek, srednje do visoko frekvenčni zvok se usmeri skozi melono (maščobni organ na čelu), nato potuje skozi vodo, se odbije od predmetov in se kot odmev vrne k delfinu. Pri delfinih odmev potuje skozi spodnjo čeljust v notranje uho in ne neposredno skozi ušesa. Od tam se informacije prenesejo v možgane, kjer delfin ustvari “zvočni zemljevid” okolice. Z uporabo eholokacije lahko delfini zelo natančno določijo velikost in oddaljenost različnih predmetov ali plena v okolju, kjer je vidljivost omejena na le nekaj metrov.
Izziv z delfinjimi zvoki
Cilj: učenci bodo spoznali, kako se delfini sporazumevajo in uporabljajo eholokacijo ter tako raziskali širjenje in prepoznavanje zvoka.
Pripomočki:
Preveza za oči
Kovinska žlica in trda površina (miza, tla)
Različni predmeti (plastična steklenica, knjiga, papirnat lonček, žoga itd.)
Navodila:
Simulacija podpisnih žvižgov: vsak učenec naj si izmisli svoj “podpisni žvižg” – kratek, edinstven zvok (žvižg, mrmranje ali ritem ploskanja). Nato naj svoj zvok nekajkrat ponovi, da si ga zapomni.
Učenci se razdelijo v pare in se izmenjujejo pri klicanju svojega podpisnega zvoka, medtem ko njihov partner poskuša prepoznati in se nanj odzvati. S tem bodo spoznali, kako delfini prepoznavajo drug drugega v hrupnem morskem okolju.
Igra eholokacije: eden izmed učencev si zaveže oči in stoji na sredini prostora. Drugi učenec udarja s kovinsko žlico po trdi površini na različnih mestih.
Učenec s prevezo mora pozorno poslušati in pokazati v smer zvoka. Vajo večkrat ponovimo s spreminjanjem položaja izvora zvoka.
Postavimo ovire (stole ali mize) med vir zvoka in učenca s prevezo. Učenec opazuje, ali se zvok pri tem kako spremeni, in razpravlja o tem, kako se zvok odbija od predmetov, podobno kot pri delfinih.
Vprašanja za razpravo:
Kako težko je bilo prepoznati partnerjev žvižg med drugimi?
Kaj ste opazili pri širjenju zvoka v prostoru z in brez ovir?
Kako mislite, da eholokacija pomaga delfinom pri lovu in orientaciji v motni vodi?
Kako se oglašajo različne vrste kitov:
Ali ste videli delfine?