VELIKA PLISKAVKA

 

Vse fotografije so posnete v našem morju, v kolikor ni drugače navedeno.
Fotografije © Morigenos

Slovensko ime: velika pliskavka
Latinsko (znanstveno) ime: Tursiops truncatus
Angleško ime: bottlenose dolphin
Italijansko ime: tursiope
Francosko ime: grand dauphin
Špansko ime: delfin mular
Hrvaško ime: dobri dupin
Nemško ime: Grosser Tümmler

BIOLOGIJA

 

Status

Velika pliskavka je verjetno najbolje raziskana vrsta kitov (tudi delfini spadajo med kite) na svetu. Sredozemska populacija je za uvrstitev na seznam IUCN (Mednarodna zveza za varstvo narave) predlagana kot »ranljiva« (Vulnerabe). Čeprav je vrsta pogosta na mnogih območjih, je večina populacij relativno majhnih in morda lokalno ogroženih. Velika pliskavka je edina stalna vrsta kitov v severnem Jadranu.

Raziskovalno delo društva Morigenos je pokazalo, da so velike pliskavke redno prisotne v slovenskih vodah. Okoli 70 jih obiskuje to območje. Uporabljajo ga za prehranjevanje, druženje, počitek in vzgojo mladičev. Nekateri delfini uporabljajo območje bolj pogosto kot drugi, vsaj nekaj pa je takih (tudi matere z mladiči), ki so bili od leta 2003 prisotni prav vsako leto. Najpogosteje opaženi delfini tvorijo relativno stalne skupine. Več o delfinih v Sloveniji in raziskovanju društva Morigenos najdete na strani Delfini v slovenskem morju.

Taksonomija

vrsta: velika pliskavka (Tursiops truncatus)
družina: delfini (Delphinidae)
podred: zobati kiti (Odontoceti)
red: kiti (Cetacea)
razred: sesalci (Mammalia)

Velika pliskavka spada v družino delfinov, ki šteje 36 različnih vrst. Sem poleg velike pliskavke sodijo še navadni delfin (Delphinus delphis), navadi progasti delfin (Stenella coeruleoalba), mnoge druge vrste delfinov in orka (Orcinus orca), znana tudi pod imenom “kit ubijalec”.

Kiti in delfini niso ribe, temveč sesalci, prav tako kot psi, mačke, sloni in ljudje. To pomeni, da imajo stalno telesno temperaturo, dihajo zrak s pljuči in kotijo žive mladiče, ki sesajo materino mleko.

Poznamo dve obliki ali ekotipa velikih pliskavk: priobalnega (živijo blizu obal) in pelaškega (živijo daleč na odprtem morju, v oceanih). V Jadranskem morju je znan le priobalni ekotip.

Poleg vrste Tursiops truncatus, ki jo imenujemo tudi “navadna velika pliskavka” poznamo še indo-pacifiško veliko pliskavko (Tursiops aduncus), ki jo najdemo v nekaterih delih Indijskega ter Tihega oceana.

Taksonomija velike pliskavke še ni povsem razjasnjena. Novejše raziskave kažejo na to, da so morda prisotne dejansko tri različne vrste, nekatere raziskave pa celo kažejo na to, da naj bi bile nekatere vrste iz rodu Tursiops dejansko bolj sorodne rodu Stenella.

Evolucija

Predniki kitov in delfinov so živeli na kopnem, pred približno 50 milijoni let pa so se preselili v vodno okolje. Skozi evolucijo se je telo kitov in delfinov prilagodilo vodnemu okolju. Dihalna odprtina se je pomaknila na vrh glave, izgubili so dlako (pred mrazom jih ščiti debel sloj podkožnega maščevja), sprednje noge so se spremenile v prsne plavuti, zadnje pa so zakrnele. Ločeno od okončin se je razvil rep, ki služi za plavanje. Repna plavut je, za razliko od rib, vodoravna.

Zgodnji fosilni ostanki rodu Tursiops izvirajo iz pleistocena.

Razširjenost

Velika pliskavka je kozmopolitska vrsta, kar pomeni, da jo najdemo v najrazličnejših morjih širom sveta. Naseljuje oceane in morja zmerno toplih in tropskih predelov in je ena najbolj prilagodljivih vrst kitov in delfinov.  V polarnih območjih je ni. Najdemo jo v Atlantskem, Tihem in Indijskem oceanu, v Sredozemskem, Črnem, Rdečem in Severnem morju, pa tudi marsikje drugod. Živi tako v odprtih oceanih, kot tudi v obalnih območjih, okoli oceanskih otokov, in v ustjih rek, občasno pa se pojavijo celo v samih rekah. V večini območij velja za obalno vrsto.

Ocenjena gostota velikih pliskavk na različnih območjih se giblje med 0.06 in 1.22 živali na kvadratni kilometer.  Ocenjena gostota velikih pliskavk v slovenskih in okoliških vodah je po prvih ocenah 0.07 delfinov na kvadratni kilometer.

Večina prečevanih populacij je na določenem območju stalna, čeprav so ponekod prisotne tudi sezonske migracije.  Nekatere populacije so zelo mobilne in živijo na zelo velikih območjih, druge pa so lahko “stacionarne” na zelo majhnih območjih. Populacija, ki se zadržuje v slovenskih vodah, zaenkrat ne kaže znakov sezonskih migracij, čeprav verjetno živi na relativno velikem območju (več kot 1000 kvadratnih kilometrov).

                                          Velike pliskavke v slovenskem morju

Telesne značilnosti

Velika pliskavka se v različnih delih sveta pojavlja v različnih oblikah, ki se razlikujejo po velikosti, obarvanosti in vedenju.
Na splošno sta glava in trup široka, hidrodinamične oblike. Gobec je kratek in zaobljen. Angleško ime za veliko pliskavko je “bottlenose dolphin”, kar pomeni “stekleničasto-nosi delfin”. Med dihalno odprtino in gobcem (na “čelu”) je t.i. melona, maščobni organ, ki je namenjen oddajanju zvokov. Hrbtna plavut je dokaj visoka in srpasta. Njena vloga je predvsem stabilizacija živali pri plavanju ter uravnavanje telesne temperature (termoregulacija). Parni prsni plavuti služita za krmarjenje. Močan zadnji del telesa in repna plavut  omogočata doseganje hitrosti čez 40 km/h. Velike pliskavke so sivkastih barv, s temnejšim odtenkom na hrbtu in svetlejšim na bokih. Trebuh je bel ali umazano bel. Nosnici sta združeni v eno samo dihalno odprtino na vrhu glave. V ustih imajo 76 – 104 stožčastih zob. Zobje zrastejo le enkrat in rastejo celo življenje. Samci so veliki od 2.4 do 3.8 m in tehtajo okoli 250 kg, samice pa merijo od 2.4 do 3.7 m in tehtajo okoli 190 kilogramov. Osebki v severnem morju ter severnem Atlantku (npr. ob obalah Škotske) so večji in robustnejši od tistih v drugih delih sveta, npr. v Sredozemlju (in s tem tudi v slovenskih vodah).Velike pliskavke, ki naseljujejo priobalne vode, se po morfologiji razlikujejo od tistih, ki živijo v  odprtih oceanih. Priobalni delfini so manjši in svetlejših barv, s proporcionalno večjimi prsnimi plavutmi.

 

Čutila

Delfini vidijo dobro tako v vodi kot tudi izven nje, vendar so izven vode zaradi drugačnih lastnosti medija nekoliko kratkovidni. Plen lahko ujamejo tudi s pomočjo vida. Toda ker je vidljivost v njihovem okolju pogosto zmanjšana, potrebujejo tudi druge čute, ki jim pomagajo pri iskanju hrane, orientaciji v prostoru in komunikaciji.

Glavni čut delfinov je sluh. Velike pliskavke proizvajajo v grobem tri kategorije zvokov: žvižge, eholokacijske tleske (klike) in impulzivne zvoke (neke vrste brneči zvoki).

Žvižgi se uporabljajo predvsem za medsebojno komunikacijo oz. sporazumevanje. Zanimivo je, da ima vsak delfin svoj lastni prepoznavni žvižg, ki se loči od žvižgov drugih delfinov. Gre za nekakšen “lastnoročni podpis”. Takšni žvižgi imajo relativno ozkopasovne frekvence. Ko se “lastnoročni podpis” v obliki žvižga dokončno oblikuje, ostane skoraj nespremenjen vse življenje. Ti žvižgi naj bi vsebovali informacije o identiteti, lokaciji in počutju živali, sodelovali pa naj bi tudi pri združevanju v tesnejše skupine.

Eholokacijski kliki se uporabljajo za orientacijo ter iskanje plena. Delfini in ostali zobati kiti imajo razvit zelo dovršen sistem za pridobivanje informacij iz okolja s pomočjo sluha. To imenujemo eholokacija (eho: odmev; lokacija: določanje položaja). Temu pogosto rečemo tudi biosonar. Delfin aktivno odda zvok v okolje, zvok pa se nato odbija od različnih predmetov oz. organizmov v okolju in se nato vrne kot odmev, ki ga delfin prestreže in na ta način dobi zelo jasno sliko svojega okolja. Enak princip uporabljajo ljudje pri ladijskih sonarjih in podmornicah. Delfini lahko zelo natančno določi kje je določena riba, kako velika je, kako daleč je, ipd. Na ta način lahko delfini “vidijo” tudi v notranjost nekaterih predmetov oz. živali. Zvoki nastajajo v zračnih prostorih med pljuči in dihalno odprtino, delfin pa jih v okolico usmerja skozi melono (maščobni organ na čelu). Ko se zvok odbije in vrača proti delfinu, jih le-ta sprejema skozi maščobno tkivo v spodnji čeljusti. Zvok se tako prevede do notranjega ušesa, od tam pa informacija potuje v možgane. Eholokacijski kliki so relativno širokopasovnih frekvenc.

Pri impulzivnih zvokih gre dejansko za klike, ki pa so tako hitri in tako blizu skupaj, da jih ljudje slišimo kot kontinuiran zvok. Takšni zvoki so povezani tako s hranjenjem, kot tudi z medsebojnimi interakcijami med delfini. Impulzivni zvoki so dejansko tudi eholokacijski kliki “na blizu” (ko je plen že čisto blizu).

Voh pri delfinih ni razvit, je pa v njihovem življenju zelo pomemben tudi telesni stik. Nekatere raziskave kažejo na to, da imajo delfini dobro razvit okus.

Razmnoževanje, razvoj in življenjska doba

Kotitve mladičev večinoma potekajo pozno pomladi in poleti, kar je povezano z višjimi temperaturami vode. Brejost traja 12 mesecev, mladiček pa na svet pride z repom naprej in je takoj zmožen plavanja. Mladički so ob rojstvu dolgi 84 – 140 cm, odvisno od območja. Samica vedno skoti le enega mladiča, za katerega skrbi 3 – 6 let (povprečno okoli 4-5 let). Mladič skoraj vedno plava v tesnem stiku z mamo. Na ta način varčuje z energijo in je tudi manj opazen za morebitne plenilce. Občasno lahko mladič plava tudi ob drugih delfinih, še posebej kadar se mama hrani. Tem delfinom, ki so ponavadi samice, rečemo kar “varuške”. Mladič in mati ostajata v stiku tudi s pomočjo posebnih žvižgov , ki so značilni za vsakega posameznika.

 

                                Novorojeni delfin v slovenskem morju (leto 2005)

Mladič se ponavadi popolnoma osamosvoji, ko samica skoti novega mladiča. Interval rojstev določene samice je torej približno 4 leta. Mladič ponavadi sesa materino mleko v prvem letu in pol, čeprav je lahko ta doba tudi mnogo daljša. V enem dnevu povprečno zaužije 4 litre mleka. Po prvem letu mladič ponavadi začne loviti plen. Samci spolno zrelost dosežejo pri 10-13 letih, samice pa pri 5 – 12 letih. Samci lahko dosežejo starost 40 – 45 let, samica pa celo več kot 50 let.

                                   Novorojeni delfin v slovenskem morju (leto 2010)

Socialna struktura

Velike pliskavke so zelo družabne živali. Živijo v različno velikih skupinah, ki se pogosto mešajo. Čeprav so njihove skupine prehodne (posamezniki prihajajo in odhajajo), se nekateri delfini vedno pojavljajo v skupinah skupaj. Tako je tudi v slovenskem morju, kjer so med določenemi delfini prisotna dolgoletna prijateljstva. Na nekaterih območjih se velike pliskavke  zadržujejo v istih skupinah z drugimi vrstami kot so npr. kiti piloti (Globicephalasp.), progasti delfini (Stenella sp.), okrogloglavi ali Rissovi delfini (Grampus griseus) in celo kiti grbavci (Megaptera novaeangliae).

Velikost skupin se večinoma giblje med 2 in 15 živali (tako je tudi v slovenskem morju), čeprav jih je ponekod v isti skupini lahko več kot 100, na odprtih oceanih pa celo več kot 1000. Največja skupina pri nas je štela med 40 in 50 živali.

Nič nenavadnega ni, če je delfin včasih sam. To ne pomeni, da je z njim karkoli narobe. Že naslednji dan je lahko znova v veliki skupini delfinov. Morda so delfini, ki jih opazimo same, celo v zvočnem kontaktu z drugimi delfini, ki so daleč stran in jih zato ne moremo videti.

Več samic z mladiči pogosto tvori večje skupine, medtem ko se odrasli samci radi zadržujejo v manjših skupinah, ki štejejo 2-4 živali. Mladi osebki obeh spolov pogosto tvorijo tretjo obliko skupin. Kljub temu pa ta vzorec ni značilen za vse populacije velikih pliskavk, saj se lahko odrasli samci in samice z mladiči zadržujejo v istih skupinah. Takšna struktura skupin je pogosta v slovenskem morju.

Vedenje

Velike pliskavke so aktivne tako podnevi, kot tudi ponoči. Vedenjski repertoar vključuje hranjenje na morskem dnu, hranjenje na površini, sledenje ribiškim barkam, potovanje, druženje in igranje, agresivne interakcije, spolnost, počitek, itd.

Na njihovo vedenje vplivajo letni čas, habitat, čas dneva, plimovanje, družbena struktura in reproduktivni status.

                                         Igra velikih pliskavk v slovenskem morju

Za velike pliskavke je značilno, da so zelo prilagodljive in da lahko vedenje prilagajajo glede na trenutne okoliščine in morebitne spremembe v okolju. Lahko se učijo iz lastnih izkušenj, znanje pa prenašajo tudi na druge delfine, recimo hčerke in sinove.

V nasprotju z njihovim »prijaznim« izgledom, so lahko delfini agresivni do drugih delfinov iste vrste, pa tudi do drugih vrst kitov in delfinov. Velike pliskavke v Veliki Britaniji so znane po napadih na pristaniške pliskavke (Phocoena phocoena), ki se v večini primerov končajo s smrtjo. Razlogi za tovrstno vedenje še niso povsem razjasnjeni.

                                     Pretep velikih pliskavk v slovenskem morju

Delfini ne dihajo avtomatsko, kot mi, temveč morajo načrtovati vsak posamezni vdih. Iz tega razloga delfini ne morejo spati na isti način, kot to počnemo mi. Pravzaprav sploh nikoli zares ne spijo, temveč le počivajo. Ko delfin počiva, izklopi polovico možganov. Druga polovica skrbi za to, da delfin plava, diha in pazi na svojo okolico ter na morebitne nevarnosti. Po približno 3-4 urah se polovici zamenjata, torej prva dela, druga pa počiva. Delfin torej vse življenje neprestano plava.

Prehrana

Velike pliskavke veljajo za plenilce na vrhu prehranjevalne verige. Hranijo se s širokim naborom živalskih vrst odvisno od tega kje živijo. Na njihovem jedilniku se znajdejo najrazličnejše vrste rib in glavonožcev (sipe, lignji, hobotnice). Hranijo se tako z bentoškimi (tistimi, ki živijo na morskem dnu), kot tudi s pelagičnimi ribami (tistimi, ki živijo v odprti vodi, v  bolj površinskem delu vodnega stolpca). Med najpogostejšo prehrano velikih pliskavk spadajo ribe iz družin morske grbe (Sciaenidae), skuše (Scombridae), trske (Gadidae), osliči (Merlucciidae) in ciplji (Mugilidae). Podatki društva Morigenos kažejo, da se velike pliskavke v slovenskem morju pogosto hranijo s ciplji (Mugil sp.), sardelami (Sardina sp.) in inčuni (Engraulis sp.). Čeprav se s temi vrstami hranijo velike pliskavke tudi drugod po svetu, je to verjetno le del njihove celotne prehrane.

                                              Lov na ciplje v slovenskem morju

Tehnike lova se razlikujejo glede na življenjski prostor v katerem živijo, pa tudi na “kulturo” posameznih populacij. Lovijo in hranijo se v skupinah ali pa posamezno. Tehnike lova vključujejo razne skoke, zelo hitro plavanje, sunkovite obrate telesa, udarjanje rib z repno plavutjo, metanje rib iz vode (bodisi z repom bodisi z usti), udarjanje z repom po vodni gladini (z namenom povročanja zmedenosti ali paralize pri ribah), ritje z gobcem po pesku in mulju na morskem dnu, itd.

V zalivu Shark Bay v Avstraliji nekatere samice z gobci zagrabijo morske spužve, ki jih ščitijo pred poškodbami, ko iščejo ribe, ki so zakopane v morskem dnu.

Še posebej zanimiv je primer hranjenja delfinov ob južni Avstraliji, v času drstenja sip. Delfini sipe pritisnejo ob dno in jih z močnim sunkom navzdol ubijejo. Nato jih dvignejo nekaj metrov nad morsko dno in jih udarjajo z gobcem. Na ta način spravijo več črnilo, ki sipam sicer služi kot obrambno sredstvo in je verjetno neprijetnega okusa. Ko črnilo neha iztekati iz sipe, jo delfin spet zagrabi z gobcem in jo močno podrgne ob morsko dno. S tem odpre njeno telo, iz njega pa izplava sipina kost. Hrana je tako pripravljena (črnilo in kost sta odstranjena), delfin pa lahko zaužije slasten obrok.

V nekaterih delih ZDA delfini naženejo ribe na muljaste brežine, kamor se za njimi poženejo tudi sami. Tako za nekaj trenutkov znajdejo deloma izven vode, da poberejo svoj plen z obale.

Velike pliskavke so znane tudi po izkoriščanju aktivnosti človeka za hranjenje ali celo sodelovanje z ljudmi. Pogosto jih lahko opazimo za kočami (ribiške ladje, ki za seboj vlečejo mrežo, po dnu ali v odprti vodi), kjer se radi hranijo.  Včasih pobirajo zavržene ribe, ki jih ribiči vržejo nazaj v morje. Prav tako jih lahko srečamo ob stoječih mrežah, ki so položene na dnu. Včasih delfini poberejo ribe iz mrež ali celo naredijo luknje v mrežah, zaradi česar so nekateri ribiči včasih nezadovoljni z njihovo prisotnostjo. Po drugi strani pa v zahodni Afriki že desetletja (in morda celo stoletja) poteka sodelovanje med ribiči in delfini. Tam delfini naženejo ribe v mreže ribičev, le-ti pa počakajo, da se delfini nahranijo. Ko delfini odplavajo, ribiči poberejo preostali del ulova.

                                     Prehranjevanje delfinov pred obalo Pirana

Plenilci

Najpomembnejši plenilci velikih pliskavk so morski psi. V mnogih delih sveta so delfini del prehrane nekaterih vrst morskih psov, o čemer pričajo ostanki delfinov v želodcih morskih psov. Mnogi živi delfini pa nosijo tudi brazgotine in poškodbe, ki so posledica tovrstnih napadov, tako da delfini pogosto preživijo tovrstne napade. Preživijo lahko tudi precej hude poškodbe, ki se večinoma uspešno zacelijo. Položaj teh poškodb na telesu nakazuje na to, da morski psi delfine večinoma napadejo od zadaj in od spodaj.

Vrste, ki so za delfine nevarne, so predvsem beli morski volk (Carcharodon carcharias), morski bik ali beli morski pes (Carcharhinus leucas), morski tiger (Galeocerdo cuvier) in temni morski pes (Carcharhinus obscurus).

Ponekod se delfini in morski psi medsebojno prenašajo, predvsem pri tistih vrstah morskih psov, ki se z delfini ne hranijo.

Kljub temu v nekaterih območjih, kjer delfini živijo, nevarnih morskih psov ni. Tak primer je dandanes slovensko morje, kjer delfini nimajo naravni plenilcev in so tako prav na vrhu prehranjevalne verige, nekoč pa je bil tukaj prisoten tudi beli morski volk (Carcharodon carcharias).

Obstajajo tudi zapisi napadov delfinov na morske pse. Predvsem gre za udarce u gobcem in udarce z repom. Morda je to eden izmed razlogov, da mnogi odrasli delfini preživijo napade.

Če se počutijo ogrožene, delfini ponavadi pobegnejo s kraja, kjer se je pojavil morski pes. Včasih odrasli delfini  morskemu psu grozijo s sunkovitimi gibi in agresivno držo ter ga tako skušajo odgnati.

V nekaterih delih sveta so lahko plenilci velikih pliskavk in drugih delfinov tudi orke (Orcinus orca).

Bolezni

Ker so delfini sesalci, jih pogosto lahko doletijo podobne ali celo enake bolezni, kot nas. Delfini so tako pogosto izpostavljeni boleznim, ki jih povzročajo bakterije, virusi in glivice. Relativno pogoste bolezni pri delfinih so pljučnica, okužbe podobne kozam ali osepnicam, glivična obolenja, čiri in razjede na želodcu ali črevesju, hepatitis, obolenja trebušne slinavke, itd.

Pri delfinih so pogosti tudi notranju ali zunanji paraziti. Le-ti ponavadi niso povzročitelji smrti, vendar lahko v kombinaciji z drugimi vzroki vodijo v smrt. Na primer, onesnaženje okolja lahko vodi v oslabitev imunskega sistema, le-to pa lahko vodi v prekomerno namnožitev notranjih parazitov, ki povzročijo smrt.

Najbolj pogosti paraziti velikih pliskavk so metljaji, trakulje in gliste (notranji paraziti), pri nekaterih populacijah pa so prisotni tudi raki vitičnjaki (zunanji paraziti).

Raki vitičnjaki na hrbtni plavuti velike                Virusna kožna bolezen na veliki pliskavki
pliskavke v Gibraltarski ožini.                              v Gibraltarski ožini.
Foto: Tilen Genov / Morigenos                            Foto: Tilen Genov / Morigenos

ČLOVEŠKI VPLIVI

Lov

Lov na velike pliskavke je bil včasih zelo razširjen, bodisi zaradi mesa in surovin (kosti, koža, olje) bodisi zato, ker so bili delfini obravnavani kot škodljivci, ki tekmujejo z ribiči za hrano. To je bil verjetno eden izmed razlogov za izginotje navadnih delfinov (Delphinus delphis) in upad števila velikih pliskavk v Jadranskem morju v preteklem stoletju. Ker so danes velike pliskavke in drugi delfini zakonsko zaščiteni v večjem delu sveta, je tovrstni lov postal bolj redek. Kljub temu pa se ponekod nadaljuje, npr. na Japonskem. Za več informacij o tem si oglejte film Skriti zaliv.

Velike pliskavke ponekod še vedno lovijo za prikaz v delfinarijih in zabaviščnih parkih po celem svetu. Takšno početje ogroža stabilnost in dobrobit nekaterih populacij. Vprašljiva pa je tudi etičnost odvzemanja delfinov iz narave, zato da bi živeli v ujetništvu, pod nenaravnimi pogoji. Vedno bolj popularne so tako imenovane “terapije z delfini”, ki predstavljajo grožnjo nekaterim divjim populacijam. Več o tej problematiki si lahko preberete na strani Terapije z delfini: da ali ne?.

Interakcije z ribištvom

Velike pliskavke so ena izmed vrst kitov in delfinov, ki so najpogosteje vključene v takšne ali drugačne interakcije z ribiškimi aktivnostmi. Takšne interakcije so lahko za eno ali obe strani, torej tako ribiče kot delfine, pozitivne, negativne ali (redkeje) nevtralne.

Delfini se lahko zapletejo v ribiške mreže in zato poginejo. Ponekod je smrtnost delfinov zaradi zapletanja v ribiške mreže (čemur rečemo prilov ali naključni ulov) izredno visoka, vendar to na srečo ne drži za Slovenijo. Prekomerni ribolov lahko vodi v upad števila rib, ki so osnovna hrana velikim pliskavkam, neprimerni ribolov pa lahko vodi v uničenje podvodnih habitatov, kar prav tako vodi v siromašenje morskih virov.

Delfini lahko ribičem povzročajo nevšečnosti na več načinov. Včasih iz ribiških mrež poberejo ujete ribe, zgodi pa se tudi, da poškodujejo mreže. Ponekod ribiči menijo, da delfini ribe zgolj razpršijo in se le-te zato ne ujamejo v mreže v zadostnih količinah.

Ribiči so nekoč delfine tudi pobijali, saj so verjeli, da so delfini krivi za slabši ulov. Ponekod se to še vedno dogaja, tudi v Jadranskem morju. Kljub temu je mnogo ribičev strpnih do delfinov in veliko je takih, ki delfine spoštujejo kot pomemben del morja.

Ribolovna oprema, ki je najpogosteje vključena v interakcije z velikimi pliskavkami, vključuje pridnene vlečne mreže, pelagične vlečne mreže, stoječe zabodne mreže in stoječe trislojne mreže. Ponekod so pogoste tudi interakcije z ribogojnicami.

Ponekod se delfini zapletajo v mreže, ki so ob plažah nameščene zato, da bi kopalce obvarovale pred morskimi psi.

Kljub negativnemu prizvoku interakcij med ribiči in delfini, so le-te ponekod pozitivne. Tam ribiči in delfini živijo v sožitju in pri ribolovu celo sodelujejo.

                                           Velike pliskavke za ribiškimi barkami

Onesnaženje

Vpliv onesnaženja na delfine je slabo preučen, vendar utegne biti onesnaženje pomemben dejavnik pri dinamiki populacij. Strupene snovi v morju skozi prehranjevalno verigo potujejo vse do delfinov in se kopičijo v njihovih telesih. Takšne snovi so predvsem težke kovine, poliklorirani bifenili (PCB) in dikloro difenil trikloroetani (DDT), izjemno strupene spojine, ki tudi pri človeku povzročajo raka (so kancerogene) in obolenja živčnega sistema. Takšne snovi lahko oslabijo ali onemogočijo imunski sistem in zatrejo sposobnost razmnoževanja. Rezultat je lahko smrt.

V času brejosti in laktacije (dojenja) samice velik delež svojega toksičnega bremena prenesejo na mladiče, kar pogosto vodi v visoko smrtnost mladičev, še posebej pri prvem mladiču, ki ga je samica skotila.

Mehansko onesnaženje s smetmi kot so plastika (plastične vrečke, embalaža, rokavice), guma in drugi materiali, je prav tako velik problem. Delfini, morske želve in druge živali lahko takšne zadeve pomotoma pojedo. To lahko povzroči blokado prebavnega trakta, notranje poškodbe ali celo zadušitev (ne neposredno, saj sta dihalna in prebavna pot pri kitih in delfinih ločeni).

Delfini in druge živali se včasih zapletejo v zavrženo ali izgubljeno ribiško opremo.

Hrup

Dandanes postaja hrup vedno pomembnejši dejavnik pri varstvu kitov in delfinov. Zvočno onesnaženje v morjih je iz leta v leto večje. Razlogi za to so povečan ladijski promet, turizem, gradnja infrastrukture v morju, seizmične raziskave (odkrivanje virov nafte in zemeljskega plina s pomočjo sonarjev), vojaški poskusi in celo gradnja ali delovanje nekaterih naprav za pridobivanje energije iz obnovljivih virov (npr. vetrne elektrarne na morju).

Hrup lahko na delfine vpliva na različne načine. Hrup lahko delfine moti in vznemirja med počitkom, igro ali parjenjem; lahko onemogoča učinkovito sporazumevanje ali iskanje hrane (hrup lahko preglasi zvoke, ki so pomembni za zaznavanje plena); lahko jih prestraši in prežene iz območij, pomembnih za prehranjevanje ali počitek; lahko povzroči izgubo orientacije iz nasedanje na obali; v skrajnih primerih pa lahko povzroči tudi poškodbe notranjega ušesa in vodi v smrt.

Vznemirjanje in trčenja s plovili

Gost promet lahko onemogoča delfine pri vsakodnevnih aktivnostih in povzroči celo izginotje delfinov z določenih pomembnih območij. Delfini ob prisotnosti velikega števila glasnih plovil, ki ne upoštevajo pravil primernega vedenja za opazovanje delfinov (ali pa delfinov niti ne vidijo), reagirajo podobno kot reagirajo na prisotnost plenilcev v okolju. Delfini se v takšnih primerih pogosto združijo v tesnejšo jato, začnejo izvajati daljše potope in se plovil izogibajo. Pogosto prekinejo pomembne aktivnosti, kot sta prehranjevanje in počitek, ter zapustijo območja, ki so zanje pomembna.

 

Sicer redkeje, a ponekod enak učinek izzovejo velike skupine ljudi, ki skušajo na določenih območjih plavati z delfini.

Agresivna vožnja s hitrimi plovili ali nepazljivost lahko v nekaterih zaprtih območjih z gostim prometom in majhnimi globinami privede tudi do trčenj plovil z delfini. Takšna trčenja za delfine praviloma pomenijo hude poškodbe, včasih pa celo smrt. Zato je zelo pomembno, da ob prisotnosti delfinov zmanjšamo hitrost, ali še bolje, ugasnemo motor, delfinom pa se ne približujemo naglo ali na manj kot 50 m. Če se nam bodo želeli približati, lahko to storijo sami.

 

INTELIGENCA

Zelo popularno in kontroverzno vprašanje: ali so delfini inteligentni?

Na takšno vprašanje ni lahko odgovoriti. Inteligenca je zelo relativna zadeva in je lahko le stvar kriterijev. Delfine je možno naučiti mnogo trikov, ukazov in zaporedij. Toda to zmorejo tudi nekatere druge živali, kot so npr. podgane, psi, ipd. Kljub temu pa vemo, da so delfini sposobni abstraktnega mišljenja in da se zavedajo sami sebe. Eden izmed primerov je dejstvo, da se delfini lahko prepoznajo v ogledalu, kar je značilno le za redke živalske vrste. Prav tako delfini razumejo koncept usmerjenega pogleda ali kazanje na določen objekt z roko. Nekateri delfini celo uporabljajo preproste oblike “orodja” (na gobcu nosijo morske spužve, ki jih ščitijo pri ritju po morskem dnu), svoje znanje pa prenašajo na potomce.
Delfini razumejo razlike med “nesi predmet A do predmeta B” ter “nesi predmet B do predmeta A”. Prav tako razumejo razliko med “pojdi pod obročem” in “pojdi skozi obroč”. Takšnih primerov je zelo veliko.

Relativna velikost možganov (velikost možganova glede na velikost telesa) pri delfinih je zelo podobna kot pri človeku, isto pa velja za nagubanost možganske skorje. Oboje velja za znak visoko razvitih možganov in kognitivnih sposobnosti.

Kakorkoli že, inteligenca ima lahko več nivojev. Dejstvo, da delfini ne razumejo vseh zadev, ki so jasne nam, še ne pomeni, da niso inteligentni. Tudi mi ne razumemo povsem njihovega sveta. Glede na to, kako ljudje uničujemo svoj življenjski prostor, lahko morda sklepamo, da tudi sami nismo tako zelo inteligentni, kot si mislimo. Toda za spoštovanje in občudovanje delfinov jim ni potrebno pripisovati človeških lastnosti ali jih »romantizirati«. Sprejemajmo jih takšne kot so: edinstveni vladarji morij, ki z nami sobivajo na istem planetu.

Lahko bi rekli, da so delfini morda bolj inteligentni v njihovem svetu, kot smo mi v svojem.