Glavna dejavnost društva Morigenos je raziskovanje vrste velika pliskavka v severnem Jadranskem morju.
Delfine v slovenskih vodah preučujemo in spremljamo od leta 2002, raziskovanje pa izvajamo tudi v sosednjih hrvaških in italijanskih vodah. Zbiranje znanstvenih podatkov omogoča boljše poznavanje in učinkovitejše varstvo populacije delfinov, ki tu živi.
Z raziskovalnimi metodami želimo ugotoviti, kakšna je razširjenost in razporeditev delfinov, njihovo številčnost, socialno strukturo, rabo habitatov, prehranjevalne navade, interakcije z ribištvom in vpliv turizma. Podatke pridobivamo s pomočjo namenskih odprav s plovili, opazovanja s kopenskih opazovalnih točk, foto-identifikacije in akustičnega monitoringa.
Opazovanje s kopnega in odprave s plovilom
Če hočemo delfine preučevati, jih moramo najprej najti. To počnemo na dva načina: s kopenskih opazovalnih točk in s čolnom.
Pri opazovanju s kopnega si pomagamo z daljnogledi in big-eyesi (posebnim daljnogledom z močno povečavo). Ko opazimo delfine, v posebne obrazce zabeležimo lokacijo, kjer se nahajajo, njihovo vedenje, stanje morja, prisotnost plovil in ostale podatke.
Delfine nato poskusimo najti še na morju. Ko jih opazimo, se jim počasi približamo z našim raziskovalnim čolnom in jim pričnemo slediti. Plovilo ostane z delfini eno ali več ur, odvisno od števila delfinov v skupini, njihovega vedenja, vremenskih razmer in drugih okoliščin. Ponavadi skušamo vse podatke zbrati v čim krajšem času in skupino zapustiti v manj kot eni uri.
Delfinov ne proučujemo le zato, da bi potešili svojo radovednost, temveč da bi z zbranimi podatki lahko delfine učinkovito zaščitili. Najprej moramo pridobiti splošne informacije o njihovem življenju in okolju, vedeti, s kakšnimi težavami se soočajo ter kateri človeški vplivi so najbolj škodljivi zanje, da bi lahko te informacije uporabili za primerne rešitve.
Pri opazovanju vedno zabeležimo kraj opažanja, čas, število delfinov, prisotnost mladičev in vedenje živali. Delfine tudi neprestano fotografiramo, kar je najpomembnejši del našega raziskovanja.
Foto-identifikacija
Foto-identifikacija je osrednja metoda našega raziskovanja. Posamezne delfine lahko prepoznamo po naravnih oznakah, kot so zareze, praske in brazgotine na hrbtnih plavutih (pa tudi na drugih delih telesa), ki nastanejo predvsem pri medsebojnih interakcijah. Lahko jih povzročijo tudi drugi organizmi (npr. morski psi) ali bolezni, včasih pa celo neprijetna srečanja z ljudmi (npr. trčenja s plovili in srečanja z ladijskimi propelerji, zapletanja v ribiške mreže, ipd.). Pigmentni vzorci, oblika hrbtne plavuti in druge posebnosti prav tako pomagajo pri prepoznavanju posameznih živali.
Delfine fotografiramo, da lahko natančno preučimo njihove oznake. Nove fotografije primerjamo s starimi in tako ugotavljamo, ali smo videli že znane delfine, ali pa smo srečali nove. Od leta 2002 smo v slovenskih in okoliških vodah foto-identificirali preko 400 delfinov, vsakemu smo nadeli ime in ga vključili v katalog.
S pomočjo foto-identifikacije lahko ugotavljamo velikost populacije delfinov in spremljamo njihovo število skozi čas. Tako lahko opazujemo ali se populacija veča, manjša ali ostaja enako velika. Prav tako lahko s to metodo ocenjujemo in preučujemo letno stopnjo preživetja, stopnjo rodnosti, razširjenost in razporeditev delfinov, vzorce pojavljanja, migracije, vedenje, socialno strukturo, rabo habitatov in pogostost posameznih delfinov na posameznih območjih.
Kako delfini pridobijo oznake?
Delfini so družabne živali, ki večinoma živijo v skupinah.
V teh skupinah med posameznimi osebki neprestano prihaja do različnih interakcij; drug do drugega so lahko nežni ali grobi, prijateljsko razpoloženi ali agresivni. Igre in pretepi so v življenju delfinov vsakdanja stvar. Pretepi se dogajajo za vzpostavljanje hierarhije v skupini, za dostop do samic ali zaradi drugih nesoglasij. Tako pri igri kot pri resnejših pretepih se delfini med seboj grizejo, zato so njihova telesa polna prask in brazgotin. Na koži delfinov se zelo jasno vidijo sledovi zob drugih delfinov.
Hrbtna plavut delfinov je del telesa, ki je nekako najbolj izpostavljen. V njej ni kosti ali hrustanca, le vezivno tkivo, nekaj maščobnega tkiva ter gost preplet žil, ki sodelujejo pri uravnavanju telesne temperature oz. termoregulaciji.
Ker je zadnji rob plavuti mnogo tanjši kot sprednji del, se lahko zelo hitro natrga in nacefra. Zareza, ki nastane, se nikoli ne zaraste. V plavuti delfinov tako nastanejo manjše ali večje zareze. Takšne oznake so dolgotrajne in jih zato uporabljamo za identifikacijo posameznih delfinov.
Akustični monitoring
Akustični monitoring pomeni, da s hidrofoni (podvodnimi mikrofoni) zaznavamo in beležimo naravno oglašanje delfinov, s tem pa ugotavljamo marsikaj zanimivega in pomembnega.
Na takšen način lahko prisotnost delfinov zaznavamo tudi v slabem vremenu, ponoči in nasploh takrat, kadar ne moremo biti na terenu ter tako dobimo dodatni vpogled v njihove vzorce pojavljanja v našem morju, njihovo prehranjevanje in celo interakcije z ribištvom. S prenosnim hidrofonom pa lahko zvoke delfinov tudi posnamemo.
Pridružite se nam na terenu na poletnih raziskovalnih taborih!